Kaj me je pičilo pri tem makadamkanju? Nekaj novega po skoraj tridesetih letih na gorskem kolesu in zraven “za hobi” morda petnajstih na špecjalki. Neskončni makadami so moji in tisti razpokani desni rob asfaltnih cest tudi. Pa še kakšna vzdržljivostna makadamska preizkušnja je dobrodošla, da se skurim.

Vipava Valley Gravel

Če ne pride naročeno gravel kolo, se iz protesta na preizkušnjo podam s 26-palčnim “frankenbajkom” brez prestav. Ne preveč bistra zamisel, a je šlo. Sobotnih nekaj več kot 100 kilometrov (103 ali 105) ter blizu 1000 višincev so najhitrejši prebrcali v dosti manj kot petih urah, jaz pač v malo več kot sedmih. Največji uživači med nekako petintrideseterico udeležencev iz Slovenije in Italije, recimo tisti, ki so opravili nekaj postankov za pivo, pa so na izhodišče kapljali še v temi.


Štej! Potem preštej še makadamkarje.

Nekako kot je tole makadamkanje simpatično meni, je tudi Deanu “Grofu Marcipana in Paštete” Franku, ki sem ga že pred davnimi leti spoznal kot gorskega kolesarja. In to je še vedno, tudi graditelj in dejaven pri raznih rabotah šempeterskega DEŠ Fleša. Pa se je lotil tudi organizacije makadamkarskega dogodka.

Lepota organizacije nepodprte fure, pa naj ji rečeš dirka ali družabno kolesarjenje, je v tem, da je organizacija minimalna. Pripraviš dobro traso, objaviš sled, in gremo. Tokrat tudi brez štartnine, le Dean je na štartu nastavljal pujsa za prispevke, ki jih bodo porabili za gradnjo lokalnih mtb poti (mimogrede, baje gradijo nekaj res hudega - v njihovem primeru to ponavadi pomeni, da ni za vsakogar).


Dan je bil za januar kar idealen

Trasa

Ta je bila pa zvezda dneva! Iz Šempetra po sredinskih gričih in severnih obronkih Vipavske doline vse do Podnanosa in nato nazaj po južni strani, levem bregu Vipave in pred vrnitvijo v Šempeter zopet malo čez hribe. Asfalta le za vzorec.

Primerno tako za “grevlarje” (Italijani so prinesli pokazati marsikaj v aluminiju, karbonu in jeklu) kot za tiste na gorskih kolesih. In za edinega singlespeederja, mene, ki sem na trasi sestopil le dvakrat. Dean, tisto navpičnico mimo čebelarstva v Gradišču pri Vipavi si mi pozabil omenit, ko sem te povprašal o primernosti mojega prenosa, pa proti koncu na vlaki pred Vogrskim sem imel že malo prazne noge. Pa še enkrat, ko sem zgrešil traso in sem usekal bližnjico v hrib.


Rajžk jih goni domov ob Vipavi

Po štartu sem se znašel v italijanski skupini, ki se je rada ustavljala in čakala, potem so kmalu tudi prvič zavili na birro. Saj me niti ni motilo, ampak ko so pohodili po ravnini, sem bil pa prepočasen za njih. Ob zabavnem dogodku, ko smo pri Ajdovščini prečkali popravljen podhod pod avtocesto (Dean: “Si nisem mislil, da bo šel kdo skozi, je malo naprej še en podvoz!”), so si šli vsi sezuvati čevlje in ožemati nogavice, jaz pa sem s suhimi v zimskih čevljih kar odkolesaril dalje in preostanek opravil sam.

Šele proti koncu sem ujel dva zrela gospoda in ker se mi je zdelo, da se zadnji hribčki vsem že malo vlečejo, sem preveril - in ugotovil, da se zaradi prekrasne trase, na makadamčku, ki je vijugal skozi gozd, in z občasnimi razgledi levo in desno ... vsi še vedno odlično zabavamo.

Dust Lust, Stone Lust … Vipava Valley Gravel! Se še vidimo.

Fotografije Bogdan Čučič. Več fotografij 

Pa še kaj fotografij in še česa (naprimer sled) v dogodku na Facebooku
Objavljeno: 28.01.2018

Vir/avtor: www.mtb.si